Ema. 4 leta in pol.

April 2019 – Ema prvič samostojno vozi kolo.

April do maj 2019 – Ema parkrat vozi kolo okrog bloka. Enkrat grdo pade, iz nosu in ust ji teče kri. Joka na ves glas. Teden dni po padcu vozi do babice – 4 km.

Maj 2019 – Ema prevozi 23 km (iz Kranja do Škofje Loke in nazaj).

DVE ZGODBI O USPEHU

Je to veliko? Kar precej. Sem ponosen? Sem. Se komu pohvalim? Se. Ampak med zgornjimi podatki ni bistvenih. Tistih, ki opišejo, kako je do tega sploh prišlo.

Doma sva z Anjo rekla, da gremo s kolesi do Loke. Ema naj gre s svojim malim kolesom (gume 12 col). Do kjer bo prišla, bo. Ko bo imela dovolj, bomo kolo ob poti skrili (in ga kasneje šli iskat z avtom), Emo posedli v stolček na Anjinem kolesu in šli dalje. Ampak Ema ni imela dovolj. Sproščeno in nasmejano je vozila. Kot da bi bila vajena takih poti. Z Anjo sva jo gledala, se po parih kilometrih spogledala in si z očmi povedala: »Gremo dalje, očitno zmore.« In je zmogla. Tja in nazaj. Vseh 23 kilometrov. Brez jamranja.

Pred dnevi smo Naturovci organizirali igralni dan v Kranju. Tam je bila mamica 6 letne deklice, ki mi je razložila sledeče: »S hčerko sva šli peš po Poti spominov in tovarištva v Ljubljani. Doma sem ji rekla, da prve štiri točke bova vztrajali, od tam naprej bo ona ta glavna. Ko bo hotela končati, naj pove in se bo zgodilo. A je hodila celo pot. 35 km. 9 ur.«

Dve zgodbi v katerih je otrok imel priložnost pokazati svoje zmožnosti in možnost odločanja. Lahko bi se končali drugače. A se nista. Otroci potrebujejo priložnosti. In tudi občutek, da lahko vplivajo je zelo pomemben.

OBIČAJNO STARŠEVSKO RAZMIŠLJANJE

Kako pa razmišljamo starši običajno, ko se pojavi ideja, ki je v naših glavah prezahtevna? »To je preveč za našega.« »Lahko se ji kaj zgodi.« »Da bom jaz poslušala tisto jamranje po poti? Ni šans, da gremo.« »Pa kva je s tabo?«

Ogromno je trenutkov, ko starši z omejitvami v svojih glavah otroku onemogočimo priložnosti za doseganje uspeha. Kakršnegakoli. Tudi jaz. Verjetno tudi omenjena mamica. A smiselno je, da to ozavestimo in povečamo število trenutkov, ko svojemu otroku omogočimo, da pokaže koliko zmore ali zna. Morda nas preseneti. Ali pa ne. In v bistvu je vseeno. Dali smo mu možnost. Odigrali smo svoj del. Nismo v kali zatrli vsega skupaj. In kar je še bistveno – mi in otrok smo imeli skupno izkušnjo. Povezali smo se z njim.

POSLEDICE

Ne vem za omenjeno mamico in njeno hčerko. A Ema bi od takrat naprej rada stalno kolesarila. Vsaj dvakrat na teden ob njenem prihodu iz vrtca zaslišim:« Oči, a gleva na kolo?« In že vrtiva pedala. Tudi včeraj je bilo tako. Prišel sem domov, nujno sem rabil zrak in gibanje in sem rekel Anji: »Danes bova šla pa z Emo na kolo.« Anja je odgovorila: »Ma ni šans … prevroče je, ne bosta šla.« Ne da se mi je prepričevat in rečem: »Tudi prav…«. Pride Ema od zunaj in na ves glas: »Oči, pejva na kolo. Za dolgo. Do večera.« Se zasmejeva oba z Anjo. Ampak Anja se ne da: »Ema, danes je prevroče.« »Vseeno mi je,« odvrne mala. In sva šla. Iz Kranja do Trboj. Na sladoled. 15 km v obe smeri skupaj. Niti enkrat ni zastokala zaradi vročine. Super sva se imela.

Ema na poti na sladoled.

Ne vem sicer koliko tednov mi bodo te posledice še všeč, ampak trenutno so mi. Brez motiviranja in brez siljenja, je Ema motivirana za nekaj. V tem primeru za kolesarjenje. Meni pa se da kolesariti z njo.

Skratka … smiselno je, da poslušamo svoje stavke … tiste v glavah ali tiste, ki jih že izrečemo. Morda so polni omejitev. Tistih prepričanj, ki bremzajo. Nas ali naše otroke. Kdo ve, kaj vse bi lahko dosegli mi ali naši otroci, če bi utišali te stavke in si preprosto rekli: »Pa poskusimo.« In to je zelo dober način kako preveriti sposobnosti svojega otroka. In mu na poti tudi pomagati, da premaguje svoje lastne omejitve. Vedno dejavnost lahko tudi prekinemo, če postane prenevarno, prezahtevno ipd. Problem je, če je sploh ne začnemo. V tem primeru mogoče ne bomo nikoli vedeli, kaj bi lahko naš otrok dosegel (isto velja tudi za odrasle).

Spomnim se očeta enega fantka, ki je premagal strah. Ne fantek, ampak oče. Fantek je bil prvi dan na Naturo gozdnih počitnicah. Zjutraj ga je pripeljala mama. Takrat, pred tremi leti, je bil star 4 leta. Tekom dneva sem videl, da ga je pritegnil nož. Želel si je rokovati z njim. Pokazal sem mu kako naj to počne in ga potem opazoval. Bil je previden. A ker nisem vedel, ali bi njegovi starši to odobravali, mu ga nisem pustil prav dolgo. Ob koncu dneva ga je prišel iskat oče. Z dragim avtom. Zaradi vsega, kar se pedagogom dogaja v zadnjem desetletju ali še več, sem tiho pomislil: »Še dobro, da ni do česa prišlo s tistim nožem, ker bi me tale fotr lahko hitro privil s kakšnimi pravnimi sredstvi.« A moja osebna pedagoška filozofija mi ni dala miru. Fantkovemu očetu sem razložil kako sem opazil sinovo zanimanje za nož. Pisano me je gledal. Jaz dodam: »Kakor boste rekli … če ne odobravate nožev, mu ga ne bomo dajali. Lahko pa ga učimo ravnati z njim še naprej. Motiviran je, spreten tudi. Če boste podprli, bomo seveda uporabo nadzorovali.« Oče je že malo težko dihal in intenzivno razmišljal. Premerjal me je od nog do glave in naposled rekel: »Ok, zaupam vam. Sam se mu noža ne upam dati, imam strah pred noži … vi pa mu ga dajte, dovolim.«

Fantek iz zapisa je na desni strani. 

Oče je premagal svojo omejitev, ki jo je prenašal tudi na sina. Danes je ta sin star skoraj 7 let in ima že malo zbirko nožičev. Morda je odkril svojo strast. Ali pa bo vsaj malo spretnejši z rokami. Midva z očetom pa sva v teh dveh letih postala prijatelja. 

Naši otroci so sposobni bolj, kot si mislimo starši. Le priložnost potrebujejo. In naše zaupanje. Če jim bomo zaupali mi, si bodo zaupali tudi sami. Eden od temeljev zdravega psihološkega razvoja. Seveda je nujno pri vsem skupaj poskrbeti za varnost. Ampak to, da otroka “odrežemo” od vseh tveganj, vsekakor ni pravi način te skrbi. S tem, kako obsedeni smo danes z varnostjo, na dolgi rok zelo ogrožamo lastne otroke. “Krademo” jim njihovo samozaupanje.