Prosta igra je ena ključnih otrokovih dejavnosti, s pomočjo katere otrok razvija zelo pomembne možganske funkcije. O pomenu proste igre in posledicah pomanjkanja le-te na otroke sem nekoliko več pisal v svojem prejšnjem članku z naslovom Ena gesta, ki otroku izboljša življenje, starše pa razbremeni. Nekateri so v komentarjih na ta članek opozarjali, da otroci pomanjkanje proste igre ne trpijo le v domačem okolju, temveč tudi v vrtcih in šolah. Se strinjam, a strokovni delavci delajo pod velikimi pritiski, čermi v zelo nemirnem morju, med katerimi težko krmarijo. Verjamem, da so ti pritiski postali tako veliki, da si niti pomisliti ne upajo na prosto igro otrok.
Poslušam tudi starše, ki pridejo po svoje otroke v podaljšano bivanje in vidijo učitelje, ki sedijo za mizo ali se npr. v času igre na igrišču pogovarjajo z drugimi učitelji – veliko staršev si to razlaga kot ne-delo in tudi oni pravijo: »Saj je plačana, da se ukvarja z mojim otrokom.« Sam imam na to malo drugačen pogled.
Pred nekaj dnevi je moja hčerka, ki obiskuje prvi razred OŠ prišla domov z ročno izdelano lutko – lutka je bila rumenolasa deklica iz pene (glava), volne (lasje) in blaga (telo). Sicer mi jo nasmejano pokaže, a večjega navdušenja pri hčerki nisem zaznal. Začnem se zanimati za lutko in hitro ugotovim, da je bilo hčerkino delo pri lutki zgolj to, da je v okroglo penasto glavo vtaknila nekakšna gumba, ki sta predstavljala oči in da je narisala usta. Vse ostalo pa je bilo delo učiteljice – lasje lutke so bili vnaprej pripravljeni in tudi učiteljica jih je nalepila na glavo lutke, oblekica lepo sešita in pritrjena itd. Kaj je imel moj otrok od takega kvazi ustvarjanja? Čisto nič!
Ampak jaz ne krivim učiteljice, ker razumem, zakaj tako dela. To je namreč to, kar starši in vodstveni delavci zahtevajo od strokovnega, pedagoškega delavca in če želi učiteljica imeti mir, potem igra to igro. In to je danes delo strokovnih delavcev, ki je v zadovoljstvo ravnateljev in staršev.
Ja, slabo se nam piše, ko bodo ti otroci zrasli. Vse bolj se zdi, da je v tej družbi pomembna le oblika, tisto, kar se pokaže navzven in to takoj. Važno je, da nekaj lepo izgleda, važno, da učiteljica nekaj dela (pa čeprav otrokom jemlje svobodo ustvarjalnega mišljenja), važno, da je šola lepo okrašena, pa čeprav na račun tega, da je 90% dela opravila učiteljica in ne otroci itd. Kako pa je v otrokovi notranjosti? Tam pa odmirajo pomembne možganske povezave, ki otroku kasneje ne omogočajo več ustreznega ravnanja v raznolikih življenjskih situacijah.
Zdi se, da naši otroci postajajo kot čudovita lepa in velika drevesa, ki cvetijo celo leto (saj ves čas strmimo k temu, da bodo otroci nasmejani, srečni) … a kaj, ko ni pravih korenin in ko notranjost tega drevesa počasi trohni. Tako drevo slej ko prej pade z vso silo na tla. Močno drevo, ki lahko kljubuje vsakemu vetru, ima močne korenine in zdravo, čvrsto jedro. Če želimo, da bodo tudi naši otroci kot močna drevesa kos številnim življenjskim izzivom, potem je treba delati predvsem na njihovi notranjosti.
KOSTUM IN GUGALNICA – KREPITEV OTROKOVIH NOTRANJIH MOČI
Na Facebook strani društva Naturo smo en dan pred letošnjim pustnim torkom objavili fotografije 6-letnega fantka, ki si sam dela kostum za maškare. Njegov izdelani kostum so bile zlepljene in porisane škatle, ki so predstavljale robota. Ta fantek je sam dobil idejo in sam izdelal kostum. Lahko bi se sicer omejili na presojo izgleda, estetske vrednosti kostuma, a to nam v takih zgodbah ne sme biti pomembno. Predstavljajte si raje dečkov ponos, ko je robota dokončal in to, da je on vanj vložil svojo energijo (in ne starš) in stvar pripeljal do konca. Če mu bodo starši omogočili, da bo to krepil še naprej, bo iz njega zrasla oseba, ki bo nekje v sebi nosila zavedanje, da zmore. Da zmore premagati določen napor, da zmore in zna ustvarjati, da zna reševati probleme, ki pri ustvarjanju česarkoli nastanejo – ne le pri likovnih izdelkih, temveč tudi oz. predvsem pri ustvarjanju družine, odnosov, poklicne poti, življenja. In to so moči in veščine, ki jih lahko uporabi v vsaki življenjski situaciji.
Kaj pa lahko uporabi moja hčerka, ki je nalepila dva gumba in narisala usta? Prav nič, a koga to sploh zanima … važno je le, da je bila lutka lepega videza, da so bili starši zadovoljni z učiteljičinim »angažiranim delom« in da je bila ravnateljica šole vesela, da ima razlog za nakazilo plače učiteljici.
Pri Društvu Naturo ocenjujemo, da je problematika tega sodobnega, animatorskega pristopa k delu z otroki zelo pereča. In to na vseh nivojih družbe – ne le v družinah in v vzgojno-izobraževalnih ustanovah … tudi v programih financiranih iz Bruslja, nacionalnih in lokalnih razpisih za otroške in mladinske programe so smernice take, da je treba otroke poučevati, jih usmerjati, animirati. Do neke mere je to potrebno, a danes je tega občutno preveč – ocenjujem, da v več kot 95% vseh formalnih in neformalnih programih.
Ne želim kazati s prstom na kogarkoli, bi bilo pa dobro, da bi vsi prevzeli odgovornost in k otrokom pristopili drugače. V Društvu Naturo programe oblikujemo tako, da damo otrokom svobodo, zraven pa podporo. Če se le da, v naravi. Večina naših programov (npr. Vikend fotrov in mulcev, rojstni dnevi v gozdu, gozdne počitnice, itd.) ima zelo malo ali nič animacije. Imamo zgolj en projekt, ki ima v programu veliko animacije – Tabor za družine. A ta tabor ima v svoj program vgrajeno eno zelo dobro stvar – predavanja za starše, ki trajajo s premori vred 3 ure.
ZAKAJ JE TO DOBRA STVAR?
Zato, ker so v tem času otroci sami z nami, mi pa z njimi ne delamo »nič«. Naj razložim. Nekaj let nazaj na taboru je tisto popoldne, ko so starši poslušali predavanje, padal dež. S skupino 10-12 otrok, starih med 2 in 9 let, nismo imeli drugega prostora na razpolago kot majhno, podolgovato, a pokrito teraso pred bungalovi, v katerih smo bivali. »Animatorja« otrok sva bila jaz in še eno dekle. Na terasi smo imeli nekaj igralnih rekvizitov (vrv, balinčke, kiji za žongliranje, slack-line, cirkuško padalo, rjuho in še nekaj drugih).
Programa načrtno nismo imeli pripravljenega in midva s »so-animatorko« sva se le mirno usedla na tla poleg otrok in opazovala. Že po petih minutah so se otroci začeli pritoževati, stokati, da jih zebe, pogrešali so mamice, bilo jim je dolgčas. Edino lačni in mokri niso bili, a vseeno mi je bilo takoj jasno, da bo to še »zabavno«. Agonija otrok se je stopnjevala … vršili so take ali drugačne pritiske na naju, »animatorja«. Midva pa jim nisva pustila, da bi sami odšli k staršem, niti jih poskušala povabiti v neko igro, jih zamotiti, animirati.
ZAKAJ NE?
Ker sva verjela v njih in v to, da bodo za svojo težavo sami našli rešitev. Verjela sva tudi, da jim bova s tem dala bistveno več, kot če razmišljava tisto, kar bi morali sami in tako midva najdeva način za zabavanje cele skupine – najino delo je bilo torej »delati nič«. To njihovo trpljenje je trajalo neskončno dolgo – uro in pol. Uro in pol niso vedeli, kaj naj s sabo, kako naj se potolažijo, ogrejejo in se zamotijo (vsi, razen dveh fantkov – 2 in 4 leta stara bratca, ki sta se skupaj igrala v kotu terase). Zakaj ne? Ker niso znali! Ker so navajeni, da to naredi nekdo drug namesto njih – idealni bodoči potrošniki, ki bodo v prihodnosti kupovali izdelke tistih, ki bodo znali reševati njihove probleme.
Po uri in pol pa je prišlo do preobrata. Pred mano se je z rokami v bokih postavila ena petletna deklica, odločena, da mi bo pokazala, kako to, kar se dogaja, ni prav. Rekla je:
»Vi se morate ukvarjati z nami … to je tabor in vi morate zdaj poskrbeti za nas.«
Prijazno ji odvrnem, da ravno to tudi počnem, da skrbim za njih (seveda je bil moj način skrbi za njih drugačen od tistega, katerega je vajena ona).
»Ja ne … vi se morate igrati z nami, nekaj nam morate dati za delati … pa še zebe nas …«
Odgovorim ji v njej razumljivem jeziku, da se midva (s so-animatorko) ne bova igrala z njimi, ker verjameva, da se znajo sami. Ta odgovor jo je malo zmedel, a se je hitro znašla:
»Ampak tukaj se nimam kaj igrati … pada dež … kaj naj delamo?«
Ker je bila stiska res že zelo močna pri celi skupini, sem tu preklopil v delno podporo in deklici pomagal, da je sama raziskovala v svoji glavi: »Kaj pa bi delala, če ne bi padal dež?«
»Ja, ne vem … igrala bi se … šla bi se guncat na gugalnice … vsaj to, če že vi nimate nič pripravljenega.«
»Se lahko guncaš tukaj .. na terasi?« Na to vprašanje pa se ji je odprlo – takoj je aktivirala večino prisotnih otrok in jim zastavila cilj – sami si morajo narediti gugalnico. In aktiviral se je kreativni del možganov malih, premraženih, zdolgočasenih in od mamic »pozabljenih« otrok. V trenutku so pozabili na vse težave, pred očmi so imeli le eno stvar – gugalnico.
V naslednji uri, kolikor so še imeli časa, so naredili 5 verzij gugalnic. Vsaka je bila za spoznanje močnejša, a nobena ni nosila teže otroka. A njim to ni bilo pomembno. Oni so ustvarjali, komunicirali, sodelovali, iskali kreativne rešitve. Za pomoč niso več prosili. Bili so samozadostni in srečni. Tudi njihova motivacija po neuspelih poskusih ni nič padala – ker so si cilj postavili sami. Verjamem, da so po tistih slabih treh urah, kolikor je vse skupaj trajalo, odšli v naročja staršev notranje močnejši. Kako bi šele bilo, če bi imeli take izkušnje vsak dan?
“KAKO BI PA TI REŠIL TA PROBLEM?”
Če bi v tem procesu mene in mojo sodelavko nekdo gledal od daleč, bi si verjetno mislil, da nič ne delava. Verjetno bi se celo našel kdo, ki bi rekel, da mučiva otroke. A midva sva zelo delala! Intenzivno sva spremljala skupinsko dinamiko, zelo pozorna sva bila na vsakega od otrok, velikokrat v veliki lastni stiski ob zavedanju, kako enostavno bi bilo prevzeti odgovornost nase in jim olajšati nelagodje … ne, raje sva uro in pol prežala na trenutek, ko jim bova lahko v oporo – takšno, v kateri bodo sami prevzeli odgovornost. To je bilo najino delo, ki ga danes ogromno ljudi ocenjuje kot »nič delati«. In to je veliko težje delo, kot če bi izvedla neke skupinske igre ali kako drugače zabavala otroke.
Če bi bili v bližini starši, bi verjetno otroke prikrajšali za to izkušnjo, ker bi otroka vzeli k sebi in tako prekinili dogajanje. Problem otrok bi rešili oni, otroci pa iz tega ne bi potegnili ničesar. Zato imajo npr. na pravih doživljajskih igriščih, kjer pedagogi razumejo pomen in proces otroške igre, starši prepovedan vstop. Starši se vse prevečkrat vmešavamo v igro otrok in rešujemo njihove probleme.
Prav tako pedagogi. Še več, oni imajo celo navodila, da se morajo vmešavati, oni celo morajo igro začeti in jo voditi – do problemov pa sploh ne sme priti (če bodo preveliki, bodo imeli na grbi celo starše in medije). In s tem ne mislim le na pedagoge v šolah, vrtcih, temveč tudi pedagoge na otroških taborih in popoldanskih aktivnostih. A s tem otrokom dobesedno vsi skupaj sistematično »krademo« vse priložnosti za učenje odgovornosti in za pravo, življenjsko učenje in osebnostno rast.
Starši in učitelji … ne animirajte in ne poučujte otrok ves čas. Sami se znajo igrati veliko bolje, kot jih lahko naučite vi. S tem ne trdim, da učiteljica v podaljšanem bivanju ali vzgojiteljica v vrtcu otrok ne bi smela tudi učiti, poučevati in rešiti kakšnega problema otrok. Hkrati pa ne trdim niti tega, da bi morala »dvigniti roke« in se ne zanimati za to, kar počnejo otroci. Prav nasprotno – odrasli se mora zanimati za otroke, jim biti na razpolago, jih spodbujati – a na način, ki jim pomaga, da razmišljajo sami. To bi moralo biti osnovno delo pedagoga. Njegov cilj pa bi moral biti, da postane odvečen, ne pa da je v stalni funkciji reševanja otrokovih problemov, konstantnega poučevanja in kontrole otrokovega vedenja.
Če otrok pride k vam in vam pove problem, ga raje najprej vprašajte: »Kako bi pa ti zdaj lahko rešil ta problem?« Seveda je to za otroka težje, lahko da bo celo zavijal z očmi ob tem vprašanju, a na koncu bodo njegovi možgani tisti, ki bodo iskali in našli rešitev. Otrokovo zaupanje vase bo raslo. Ali ni to tisto, kar si želimo?
Prvič objavljeno na portalu Za starše.
