Priznam, hčerki sem kradel vsaj dvakrat

 

V minulih nekaj dneh sem svoji enajstletni hčerki kradel dvakrat. Prvič sem ji kradel prejšnji teden, ko je delala nalogo za šolo. Ne preveč, a malo sem ji pa le ukradel. Morala je narediti izdelek, tehnično konstrukcijo – nihajno gugalnico. Imela je idejo kako bi jo naredila. A za moj okus je bila preveč enostavna, dolgočasna. Želel sem, da je bolj izvirna. Rekel sem ji: “Pojdiva v klet pogledat, če je kaj materiala za tvoj izdelek.” In sva šla. Opazim smuči, odrasle in otroške. “Hmm, kaj pa če bi uporabila smuči?” Ni bila za. Iščeva naprej. A kmalu se sama vrne na idejo s smučmi. “Mogoče bi pa res,” reče. “In te čevlje bom vzela … da bodo smuči lahko stale pri miru.” “Ok”, ji odvrnem jaz. Oba neseva iz kleti smuči, palice, čevlje. Hotela je vse skupaj povezati z vrvico. Pomolim ji tisti črn, širok duct tape. Vzame. Začne s sestavljanjem, lepljenjem … Ugotovi, da zadeva ne bo stala samostojno. Malo ji namignem, vodim do tega, da sama ugotovi kako lahko zadevo reši. Ne gre takoj, pomagam še malo bolj. Ji uspe, sestavi gugalnico do konca. 90% je bila gugalnica njeno delo. Bila je zelo vesela. A se mi je vseeno zdelo, da ni bilo tistega pravega vzhičenja. Mogoče, ker ideja ni bila samo njena. Mogoče zato, ker ni čisto sama rešila zagate s stabilnostjo gugalnice. Lahko pa, da sem se motil in ni bilo v njej niti kančka grenkega priokusa. Ampak jaz sem se vseeno malo počutil kot tat njene priložnosti za popolnoma samostojni izdelek.

 

Kraja številka dve. Pride hčerka domov iz igrišča. Na robu solz. Situacija s prijateljicami. Ne pove takoj, kaj je bilo. Potem po koščkih razkriva, a ne pove svoje interpretacije. Ne vem, kaj točno jo je spravilo v stisko. Videti je bilo, da kar močno. Odide v svojo sobo. Težko mi je, ker je njej težko. Kmalu pridejo prijateljice na našo teraso se igrat z drugo hčerko. Grem jaz noter k prvi, vem da trpi. Jo nekako prepričam, da pride ven na teraso. Še vedno z žalostjo na obrazu. Jo poskušam spraviti v dobro voljo tako, da zabavam njene prijateljice in se delam norca sam iz sebe. Se vmes nasmehne. Prvič. Drugič… Po nekaj minutah “zleze” ven iz stanja v katerega se je spravila in že veselo sodeluje v igri. Kot da ni bilo nič. Šele takrat mi kapne. Spet sem jo okradel. Ukradel sem ji čas, da razmisli, da razvrsti svoje misli, da pregleda v svoji glavi kako je prišlo do tesnobe in začne delati na tem, da sama najde pot ven iz nje. Dovolj bi bilo, da bi ji dal vedeti, da jo bom poslušal, če bo rabila. Da ne bom sodil njenih besed. Da ji bom zgolj v oporo. Ne pa, da bom reševalec. Vzel sem ji potreben čas za osebno rast. Čas za razvoj notranje moči.

 

 

Je kaj narobe z obema krajama? Ne! Tema dvema krajama lahko rečemo tudi pomoč. A vseeno, ko razmišljam o teh dveh situacijah, se sprašujem kaj vse odrasli krademo otrokom s tem, ko je naš namen zgolj pomoč. Spodaj je nekaj dodatnih tatvin … Zgolj brainstorming, brez posebnega vrstnega reda.

 

Pomagamo jim pri šolskih nalogah, da bodo dobili boljšo oceno in jim krademo razvoj občutka za to, koliko v resnici zmorejo sami. 

Kupujemo hoverboarde in električne skuterje za zabavo in jim krademo priložnost za gibanje.

Kupujemo drage ekrane in jim krademo priložnosti za socializacijo, za učenje socialnih veščin, za gibanje, za svež zrak, priložnosti za vzdržljivejša telesa. Vsak trenutek več na ekranu je tudi trenutek manj, ko se njihove oči lahko srečajo z našimi. Ali pa očmi prijateljev. 

Med jesenskimi počitnicami jih peljemo v toplice s petnajstimi toboganimi in jim ukrademo priložnost, da s prijatelji naredijo en blatni tobogan na sosednjem hribu.

Silimo jih v delanje popoldanskih domačih nalog (ker vsi od šolskega ministra navzdol mislimo, da je šola najbolj pomembna stvar na tem planetu) in jih oropamo časa, da se vsaj popoldan kaj naučijo o življenju. Če se že dopoldan ne.

Ropamo jim tudi odraslost vnaprej, ker se že v otroštvu naučijo, da je potrebno delo (domače naloge) nesti še domov in delati tudi doma. In vzgojimo deloholike.

Krademo jim zaupanje v njih same, ker veliko stvari naredimo namesto njih. Ker mi pospravimo njihove sobe, ker mi pripravimo mizo za večerjo, ker jim nosimo šolske torbe v šolo celo do tretjega razreda, ker jih peljemo v šolo že če samo malo rosi. Mi smo njihovi služabniki, na drugi strani pa prijateljem tožimo, kako naš otrok noče doma nič pomagat in samo visi na računalniku.

Krademo jim trenutke vznemirljivosti, ko jim dolgo ne dovolimo, da gredo sami peš ali s kolesom k prijatelju 3 km stran od doma. “Kaj, če pride beli kombi,” se nam odvrti po glavi. In to kljub temu, da so statistično tovrstne situacije tako zanemarljive, da jih statistika baje sploh ne beleži. S tem jim tudi krademo zaupanje v svet. Sporočamo jim namreč, da je svet nevaren, da so zunaj ljudje, ki jim ne gre zaupati. Vzgajamo prestrašene in s tem poslušne državljane.

Smo tatovi njihovih potolčenih kolen, odrgnin, ureznin, zlomov kosti in vseh drugih nujnih bojnih ran otroštva. Ne pustimo jih namreč blizu orodja, ognja, skal … Ko hodijo “po robu”, pa jim kar napovemo prihodnost: “Padla boš!”. S to besedno zvezo in takojšnjo prepovedjo vsega tveganega početja, jim ukrademo priložnost, da tvegajo, da se izpostavijo, da naredijo neumnost in spoznajo naravne posledice … sporočimo jim, da vsakič, ko je nevarno, da se morajo potegniti nazaj. Tudi takrat, ko ni nobene resne nevarnosti. S tem jim ukrademo priložnost, da se naučijo, da je tveganje sestavni del rasti, osebnega napredka. In tudi, da buška ne pomeni konec sveta, da se kost zaceli. Mi ustvarimo pasivneže, lenobe, razvajence. Mi, starši. Nič jim ni treba. Kar pa hočejo, pa jim ne pustimo.

Otroku krademo priložnosti, da začuti in spoznava svoje telo. V usta mu porinemo hrano, še preden sploh začuti kruljenje želodca. Preprečimo mu plezanje, samo da pogleda na drevo. Ko dobi poškodbo ob prisotnosti drugega odraslega, le tega odškodninsko tožimo. In tako zdaj noben odrasli več nobenemu otroku ne pusti nič več, kar bi bilo čisto malo podobno nevarnosti. In tako otroci več ne spoznavajo svojih teles in česa so zmožna. Telesa postajajo pasivna in vse bolj okrogla.

Krademo mu priložnost za spoznavanje sveta: “Pusti to, boš umazan.” Ja kako pa naj otrok dojame svet drugače, kot da se ga dotakne! Ne razume on abstraktnih pojmov. On razume, kar začuti.

Odvzamemo mu priložnost, da se aktivira od znotraj, ker vse mi naredimo od zunaj. Nima se kam aktivirati. Vse je že tukaj. Nikamor mu ni treba seči. Za nič se ni potrebno potruditi. Njegove celice obmirujejo, se izklopijo. Pasiva. Kasneje pa ni moči. Depresija.

 

Dopolni seznam še sam. Tistih ekstremnim primerov (spolne zlorabe, trpinčenja, itd.) namenoma nisem uvrstil na ta seznam. Ker hočem, da se zavedamo, da so že manjše kraje lahko problematične. Če jih je preveč.

 

 

Kaj otroku sploh še ostane? To, kar je zunaj, sčasoma postane nezanimivo. Notri pa ostane praznina. Praznina in nemoč. Otroka nemočnega naredimo mi. Njegov telesni in socialni imunski sistem je slab. Ne zna se braniti pred zunanjim svetom. Zmore le pasivno konzumirati, ker le to pozna. Ustvarjati ne zna. Zmore le še vzeti tabletko, potegniti črtico, zapičiti iglo … to je mogoče še edino, kar mu vsaj malo aktivira možgane, vse drugo je bilo “pokurjeno” iz naše strani že v času njegovega otroštva. In potem lahko le še na svoj način “zakriči” po pozornosti. Tisto malo človečnosti, ki mu jo je mogoče še nekje notri ostalo, spusti na prostost v obliki rezanja žil in s tem reče: “Ne zmorem, ne znam.” Ali pa iz istih vzgibov razvije bolezen. Tako ali drugačno. Telesno ali mentalno. Ampak vse so to le simptomi. To, da smo mu odrasli kradli v otroštvu, je eden od vzrokov. Ni edini. Je pa pomemben.

 

Predvsem je problematično, če so naše kraje pogoste!

 

Če jaz ne bi hčerki ukradel časa, da razmisli o situaciji s prijateljicami, bi razvila boljšo strategijo, iz situacije bi izšla močnejša. Bolj socialno trdna. Ja, podpora je pomembna, tudi to rabijo. Ampak kje je meja med podporo in krajo? Kako zgleda prava podpora? Res upam, da ne kradem prevečkrat in da več podpiram, spodbujam, informiram, ji pustim presojo, ko ni resničnega tveganja. Ko je resnično tveganje, je potrebno postaviti mejo. Resnično tveganje je, med drugim, tudi preveč ekranov. In pa neustrezna vsebina ekranov. Postavimo mejo. Hkrati pa jim podarimo raje naš čas, prijatelje, igro, naravo, izzive, odsotnost prevelikega števila dražljajev …

 

 

Kaj lahko naredimo? Zmanjšajmo frekvenco trenutkov, ko jim krademo. Zaupajmo svojim otrokom. Zaupajmo svetu okrog njih. A zaradi treh slabih novic na spletu, bomo mi ropali svojega otroka? Ne govorim tega, da ne delajmo nič od zgoraj naštetega. Ne govorim tega, da otroku nič ne kupimo in da ga ne peljimo v toplice s 15 tobogani. Jaz bom to vsekakor naredil. A vseeno je pomembno, da zmanjšamo našo krajo. Za 10, 20, 50%. Vsak verjetno ve zase, koliko bi moral in koliko zmore zmanjšati. Če ne moreš za 50, zmanjšaj za 1%. Za 1% danes, za enega jutri in kmalu boš tudi ti na 50. Spodbujajmo jih. 

 

Tej isti hčerki, kateri sem ta teden kradel, sem dva tedna nazaj podarjal. Čisto samo sem poslal k zobozdravniku na drugi konec Kranja. S kolesom je šla. Mamica ni bila najbolj navdušena. A je nekako začutila, da mi mora prisluhniti. Da bo to dobro za hčerko. Tudi hčerka ni bila navdušena. Bilo je prvič, da je šla sama na drugi konec mesta in še to k zobozdravniku, ne pa k njej poznani osebi. Ni bila sigurna, da zmore. A sem jo spodbujal. Sem jo pa tik pred odhodom vprašal: “Od 1 do 10, kako težko ti je zdaj tole.” Odgovorila je, da 5. Vse, kar bi bilo do 8, me ne bi ganilo. Če bi bilo 9 ali 10, bi se pogovoril z njo. Pomagal bi ji s pogovorom, da razbije svoje strahove. Rast se zgodi na robu cone udobja! Če bi rekla 11 ali več, bi jo peljal. Za 5 pa sem ji samo še pomahal. Zmogla je. Brez težav. Zadovoljna je prišla domov. Če bi poslušal njeno mamico, bi jo peljal. Spet bi jo okradel. Ne poveličujem sebe … vem, da je v drugih situacijah pri nas doma zgodba obratna. Kradem namreč tudi jaz. To z zobarjem je zgolj ideja. Mogoče komu pride prav. Očku ali mamici. Najmanj eden od obeh staršev mora krasti manj. In preprečevati drugemu preveč kraje. Malo je pa seveda ne škodi.